Ženska, ki si upa živeti sebe. Kljub morebitnemu neodobravanju drugih, med hojo po mokri travi, med vsakodnevnim poplesavanjem …

 

V rubriki “Ženska, ki navdihuje”, tokrat piše svojo zgodbo Amadea Gomboc. Njena mantra je preprosta. Verjamem, da ko jo srečaš v živo, tvoja lička “poskočijo gor”. Do spodnjih vrstic sem jo poznala le preko socialnih omrežij. Sedaj se mi zdi, da bi z njo lahko ure preživela na dekci nekje pod krošnjami, ob zvokih reke in uživala v njenih tretmajih.

 

Kakšen bi bil tvoj “elevator pitch”?

Posameznikom s katerimi delam, vedno najprej povem, da sem Amadea (človek) in šele nato psihologinja z vsemi drugimi življenjskimi vlogami. Sem magistrica psihologije, edukantka Sistemske psihoterapije, mojstrica, učiteljica in praktik alternativnih oblik tretmajev (Usui in Kundalini Reiki, Access Bars in Facelift, klasična masaža, EFT), vodja izpostave Anina zvezdica Pomurje. Nudim psihološko svetovanje in terapijo, izobraževanje ter alternativne oblike tretmajev (Reiki, Access Bars, Access Facelift …). Je moje poslanstvo in izziv, da pomagam ljudem, da razmišljajo o boljšem življenju zase. Trudim se, da res v slehernemu posamezniku najdem tisto močno točko, s pomočjo katere lahko nazaj vzljubi samega sebe. 

 

Katere lastnosti te delajo edinstveno?

Nekoč sem imela težavo s tem, da sama sebe pohvalim, sedaj pa iskreno lahko povem, da sem izjemno srčna – včasih mi kdo omeni, da preveč, in da bo znal kdo to srčnost izkoristiti. Vem, da vsaka oseba srčnost nosi v sebi, a če si upa to pokazati, pa je na njemu/njej. Na drugi strani hitro začutim osebo, njeno energijo, bi rekla, da sem jasnočutna ter zadnje čase se mi odpira kanal jasnovednosti. Sem družabna, pozitivna, komunikativna, uporabljam najbolj preproste šale, katerim se kdaj smejim sama sebi in jih drugi ne razumejo (haha). Sem borka – zase in tudi za druge ter res, res ne maram, če v družbi kdo koga ponižuje in mu daje občutek manjvrednosti. Vedno se postavim za tistega, že od nekdaj.

 

 

Delaš, da živiš, živiš, da delaš, ali pa …

Ko sem živela v Španiji sem ogromno odkrila o sebi ter spoznala ljudi in naposled dojela, da ko delaš to kar te izpolnjuje, takrat res živiš. Ker takrat živiš sebe. In ko nisem v svoji vibraciji vem, da sem v uporu, predvsem do sebe. Takrat spremenim svojo pot ali dan in delujem v smer, ki si jo želim zase in ne kar drugi pričakujejo, da bom.

 

Kdo ali kaj je tvoj največji življenjski navdih? Na koga se v svojem življenju najbolj lahko zaneseš?

Družina. Mislim, da ni družine, ki ne bi šla čez vzpone in padce hkrati. Sleherni posameznik se tekom življenja nauči kaj mu je v primarni družini manjkalo, s čim ga je družina obogatila in hkrati spozna kaj zares mu v življenju največ pomeni. Katere vrednote, kakšen način življenja. Spoznaš tudi od koga si prevzel določene vzorce, je to bil član družine ali okolje v katerega si bil postavljen, z ljudmi s katerimi si bil obkrožen. Sama se lahko zanesem na svojo družino in prijatelje, tiste ki jih lahko naštejem na prste ene roke. Ob tem pa ne smem pozabiti nase, ker če se ne bom zanesla nase, sem sama sebe že izgubila. Vedno se spomnim, da delam stvari zase, da bo moje srce polno. Prav tako so moj navdih vsi posamezniki, ki pridejo k meni. Njihove zgodbe, njihova moč in njihova želja po tem, da bi njihovo življenje bilo boljše in bolj kakovostno, ljubeče. Oni so moja motivacija in navsezadnje potrdilo, da delam dobro. 

 

Najpomembnejše lekcije, ki si se jih naučila?

Živela sem v prepričanju, da drug drugemu vsi želimo dobro, da drug drugemu vsi želimo pomagati, da si vsi stojimo ob strani, se bodrimo in drug z drugim slavimo uspehe in se tolažimo ob morebitnih porazih. Parkrat sem tako kot osel šla na led, mi pa ni žal, ker še vedno verjamem, da je v vseh naših življenjih prostor za ljubezen, prostor za sočutje, prostor za podporo in pogum. Ker verjamem, da smo se vsi rodili kot ljubezen. Vmes pozabimo. Postavimo obrambe, zidove, drugim ne spustimo blizu. Sovražimo. Jih pozabimo. In živimo, v prepričanju, da ne delamo škode. Se pa tu sprašujem, kako lahko imamo sebe radi, če z vso silo škodujemo drugim?

 

Kaj narediš, ko te je strah?

Najprej si povem: »Amadea, okej si. Umiri se. Dovoli si, da te je strah.«, potem pa sama pri sebi razmišljam, kaj me je pripeljalo do tega, da me je strah. Sem že doživela podobno izkušnjo ali me je strah nečesa novega, kar ne poznam in v čem še nisem vešča.  Velikokrat je odgovor ravno to. Nepoznanega nas je strah. In takrat si v glavi povem par scenarijev, kaj vse se lahko zgodi, če bo šlo slabo in nato kaj vse dobrega se lahko zgodi v tej situaciji v katero sem postavljena. No in takrat najdem moč za naprej. Ker se zavedam, da je strah priučen. 

 

Ko si “na tleh” in se svet zdi črno bel …

Oh, najprej si zavrtim kakšno glasbo, kjer lahko pridem v stik s svojimi čustvi. Nato ustavim, zabeležim vse svoje misli, vso jezo in žalost izlijem na list papirja in nato, no nato pa obujem športne čevlje, grem v naravo in ob tem, ko tečem poslušam meni ljubo glasbo in zraven poskakujem, se vrtim. Včasih upam, da me takrat noben ne gleda, po drugi strani pa, če ga bom s tem vsaj malo nasmejala, je to to. ☺ Na kratko, poskrbim za vsa svoja telesa (duhovno, energijsko, čustveno, fizično).

 

 

Knjiga, film, članek, ki je imel nate največji vpliv?

• Film: Eat Pray Love
• Knjiga: 5 jezikov ljubezni, Gary Chapman (to knjigo sem skorajda posodila že vsem, ki so prišli k meni).
• Članek: Ni članek je pa dokumentarni film, na Netflixu in sicer od Brene Brown: The call to courage

Vse skupaj mi je veliko bolj odprlo oči in odnose v katerih sem bila takrat. Obožujem tudi TED talke. 

 

O katerem dogodku svojega življenja se nikoli ne boš naveličala pripovedovati?

1.

O tem, kako sem s pomočjo takratnega partnerja ustvarila svojo spletno stran, Lička gor. Redko kdo ve, no sedaj vas bo več vedelo, da sem potrebovala 1 leto, da sem se opogumila in spletno stran objavila. Ogromno blog objav sem takrat že imela napisanih in potrebovala sem le pogum, da grem z vso to mojo željo po uresničevanju svojega poslanstva v svet in nadaljujem to, kar mi je blizu in to kar rada počnem. No in takrat, se spomnim, da je bilo okrog novega leta (januar, 2019), ko mi je partner povedal: »Vzpostavil sem ti spletno stran, zdaj pa si ti na vrsti. Čaraj!« Zdaj, ko pogledam nazaj sem mu res hvaležna. Na poti je bilo kar nekaj ljudi, ki so me kdaj opremili z besedami: »Ah, pa kdo bo to bral. Si sigurna, da boš šla v to?« In zdaj se nasmejim. Zakaj? Ker že par let sledim sebi. 

2.

O tem, kako sem mesec dni preživela v Budimpešti, ker sem bila voditeljica Nakit TV-ja na Planet TV- ju. Verjamem, da je to komu mačji kašelj. Meni takrat ni bil. Prvo s čim sem se mogla soočiti je to, da sem sama, čisto sama nekam potovala in to za mesec dni. In v državo, kjer nikjer niso govorili angleško, le v službi, kamor sem hodila. Drugo, oddaja je potekala v živo, kar pomeni, da sem 90 minut govorila s tremi  kamerami in se trudila, da kar se da dobro nagovorim osebe na drugi strani. Hkrati sem še mogla premikati levo dlan, ker sem na prstih imela prstane, verižice in zapestnice. Za dodatek sem v slušalki imela koordinatorja, ki mi je v angleščini povedal, kdaj gremo k drugemu izdelku, sama pa sem mogla govoriti v slovenščini. Skratka, absolutno nepozabna dogodivščina in če sem kdaj osebnostno zrasla, sem takrat. Šla sem čez par svojih con udobja in niti malo mi ni žal. Bi še ponovila. 

 

Največja ovira s katero si se soočila?

Ni ovira, mi pa je takrat vedno bilo najhuje in takrat so se mi porajala vprašanja: »Kako naprej?« Odnosi mi ogromno pomenijo in se res trudim, da v odnos vedno dam sebe. Tako mi je vedno najtežje, ko se mi »zlomi« srce. Bodisi zlomljeno zaradi partnerja, prijatelja, družine, znancev … Žalovanje je proces in kar lahko nared vsak izmed nas je to, da procesu res da čas. Se nasmehne in ozavesti, da resnično vsaka oseba v naše življenje pride z razlogom in nam je dana zaradi procesa učenja naše osebne rasti in duše.

 

Tvoj največji dosežek? Ali si vzameš čas in proslaviš male in velike zmage?

Moj največji dosežek je, da sem se tekom let naučila živeti sebe in navkljub odobravanju ali neodobravanju drugih, sledim sebi. Vsekakor proslavim svoje zmage in to oboje. Velike in majhne. Se spomnim, da sem se za vsak izpit, ki sem ga naredila, peljala na tortico in si podarila cvetje. Za te večje, prelomne dogodke, pa si velikokrat kupim kakšen nakit, ki ko ga nosim, me spomni in opomni, da je možno vse, če verjamem vase. 

 

 

Kaj bi svetovala mladi ženski, ki ne ve česa si v življenju želi? Kaj je njeno poslanstvo … Si mogoče ti bila kdaj ta mlada ženska?

Menim, da čisto vsak izmed nas ve kaj si želi, ampak izredno težko nam je to povedati na glas. Prav tako smo kdaj pozabili na to kaj zares si želimo, ker smo nekje na naši poti naše želje potisnili na stran in začeli živeti zgodbo nekoga drugega.  Namreč že vnaprej smo prepričani, da nam nekaj ne bo uspelo oziroma, da je naša želja brezpredmetna. Če pa si to ne povemo sami, pa bodite prepričani, da bodo kdaj za ta stavek poskrbeli drugi. In ravno tu je čar vsega. Če ti navkljub temu, da drugi ne verjamejo v tebe, uspe iti svojo pot- no takrat si naredil že ogromno. Saj ni treba, da odpreš podjetje, lahko je že zgolj to, da če vsi trenirajo odbojko in si ti želiš trenirati atletiko, da izbereš TI atletiko. To bi ji svetovala.

Upaj si, živi sebe.

Mogoče bo stotim ljudem tvoja želja, ideja brezvezna. Verjemi pa, da se bodo našli tudi ljudje, ki te bodo v tvoji ideji podpirali. Kaj pa mi naredimo? Fokusiramo se na tiste, ki so proti naši ideji. In da, bila sem ta mlada ženska in še vedno sem. Tudi sama se učim, da vsem ljudem moj način dela ne bo ustrezal, vsem moje pisanje ne bo ok. Vem pa, da nekaterim je in bo. In na to se fokusiram. ☺ 

 

Eden izmed nakupov, ki ti je popolnoma spremenil življenje?

Pole dance drog. Ker sem z njim prišla nazaj v stik se seboj. 

 

Kaj delaš za zabavo oziroma sproščanje?

Meditiram, tečem, igram odbojko, košarko, badminton, tenis, plavam … no torej vse kar je povezano s športom. Obožujem naravo, sončne zahode, kopeli, hojo po mokri travi in poslušam glasbo, ki mene napolni. Velikokrat se odpravim tudi na sprehod ob vodi in jo zgolj opazujem. Ob vodi velikokrat nastanejo moji zapisi. 

 

Zabavno dejstvo o tebi, ki ga ve le malo ljudi.

Oči mi spreminjajo barvo. Poleti in jeseni imam modro zeleno barvo oči, pozimi, spomladi pa moje oči postanejo modre.

 

Tvoja mantra?

Kako ravnaš z drugimi, tako ravnaš tudi s seboj. Kakšen si do drugih, takšen si tudi do sebe.

 

 

Imaš dnevni ritual s katerim poskrbiš zase ali na telesni ravni, za osebnostno rast, čustveno stabilnost … ? Brez česa si preprosto ne predstavljaš svojega dne?

Da, vsak dan vsaj za 5 minut plešem in to tako, kot če bi opazovali nekoga, ki mu je vseeno, če ga kdo gleda.

 

Kje te lahko ženska, ki si jo navdihnila najde in poklepeta s tabo?

Na Facebooku, Instagramu, ter na spletni strani.

 

Preberi še ostale zgodbe iz rubrike “Ženske, ki navdihujejo”.