Moj doTERRA posel
Moj doTERRA posel prinaša čudovite odnose. Ko svojim članom pomagam, da tudi sami uspešno širijo svoj posel, pogosto slišim, da se jim je težko posneti, da imajo tremo, ko poslušam njihovo predstavitev, da jih je strah, ko imajo predstavitev za druge ljudi… Zato zapisujem tudi svojo zgodbo.
Tudi mene je strah. Nisem ravno oseba, ki uživa v izpostavljanju… ampak je to del naše službe. 🙂 Da delimo svoje izkušnje s svetom in opolnomočimo čimvečje število ljudi. Tukaj me Doterra zelo močno poriva iz moje cone udobja. Obenem pa z njo rastem kot še nikoli.
Občutki sramu
Skratka, spomnim se dogodka v unionski dvorani. 600 ljudi in jaz na odru. Spomnim se, da sem s polno dvorano delila kako čudovito je eterično olje zelene mandarine in meglica za telo Beautiful. In spomnim se, kakšno tremo sem imela kljub temu, da to ni bil moj prvi nastop na odru. Srce mi je bilo kot, da se povzpenjam na vrh Karavank, ne le nekaj stopničk višje na oder. Mali koraki… še danes nisem v celoti premagala tega strahu, srce mi še vedno bije, še vedno mi postane vroče… Sem se pa začela spraševati, zakaj je temu tako. In dobila preblisk. Osnovna šola, blond punčka, doma s kmetije… kar so moji sošolci v svojem svetu “prevajali” kot “neumna, blond kmetica”. Da ne bo pomote, vedno sem bila v čistih oblačilih, z umitimi lasmi.
Kljub temu, da se danes na svoji zavedni ravni ne ukvarjam več tako močno z mnenjem okolice, ker mi je jasno, da ne moreš biti vsem všeč in, da je tako čisto ok, pa je očitno ta dogodek iz osnovne šole še kako živ v moji podzavesti. Kaj si bodo mislili o meni? Ali me bodo sprejeli? In predvidevam, da iz tega izhaja tudi moj strah pred javnim nastopanjem, pred snemanjem video vsebin, ker se v podzavesti bojim, da bom ponovno neumna, blond kmetica.
Kmetica
Kljub temu, da me je bilo kot otroka včasih sram, da živimo na kmetiji, da sem se želela prebarvati v karkoli, samo, da ne bi imela svoje naravne barve, sem danes ponosna na vse kar sem, na vse kar postajam in ponosna, da se soočam s svojimi strahovi. V svoji naravni barvi las. Ki jo imam neskončno rada. Ponosna, da te vrednote predajam svojima otrokoma, mojima blond kmetoma, ki sta noro ponosna, ko lahko nosita škornje in sta do glave v blatu. Ponosna, da grem tudi iz varnega udobja in naredim stvari, pri katerih se počutim izjemno neprijetno. Ker na ta način rastem. In celim svoje rane. Verjamem, da jih imamo vsi, samo izpostavljamo jih neradi. Ker potem svet vidi, da vse le ni tako lepo kot želimo pokazati navzven.
In četudi pri vsem tem nisem popolna, delam napake, “teče” od mene, se trudim. Po svojih najboljših močeh. In to je vse kar šteje. Hvala moja Doterra, za tako “brco v rit”.
Zato sporočilo vsem vam, diamantom v nastajanju. Bodite tisto kar ste. Dovolite si, da vas je strah. Da vam bije srce. Teče od čela. Take vas imam rada. Pristne. In ne zlagane. Vsi imamo svojo prtljago, ne vsak pa si upa odpreti svoj kufer.
